Pot se vijugasto spusti po skalnjaku do velikega spodnjega travnika, ki na eni strani meji na nasip, postavljen zaradi gradnje mostu čez potok Koren, ki je bil dokončno vkopan po drugi svetovni vojni.
Na tem območju, ki ga prerašča raznovrstna vegetacija, vse do danes brez kakršnekoli sistematične ureditve, so bile nekoč zasajene oljke in vinska trta. Potem ko jih je leta 1928 uničila pozeba, so zemljo dali v najem kot vrt in senožet.
Na dnu doline se nahaja vzpetina, ki jo je dal nasuti grof Viljem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ter nanjo zasaditi štiri himalajske cedre.
Ob vznožju nasipa, od koder se po široki poti, obdani s črnikami, lahko vzpnemo do zgornjega platoja, je ohranjena nizka betonska struktura, ki je prekrivala 22 metrov globok vodnjak. Iz njega so s pomočjo zmogljive črpalke vodo prečrpavali na višje ležeče predele in tako namakali celoten park. Nova ureditev želi posebej izpostaviti to obsežno območje, primerno za različne prireditve in izobraževalne dejavnosti.
