Izvedbo namakalnega sistema, ki bi zadostil potrebam po vodi v celotnem parku, so zaupali dunajskemu podjetju inženirja G. Rumpla, ki je dela zaključil do 12. maja 1913.
Kot je razvidno iz načrta obnove, ki ga je družina Coronini leta 1960 naročila pri podjetju Bruno Arman, je lahko namakalni sistem prek omrežja jaškov in hidrantov dosegel vsa glavna območja parka.
Sistem je poganjala črpalka z električnim motorjem, ki je prek litoželezne cevi vodo pošiljala v rezervoar, skrit pod gričem, na katerem je bil manjši tempelj.
Načrt inženirja Rumpla kaže, da se je črpalka na spodnjem delu ob nekdanji strugi Korna nahajala v delno vkopanem prostoru nad vodnjakom iz armiranega betona, ki je deloma še ohranjen »s strešnim oknom z žičnim steklom ter železno dvižno loputo in lestvijo«.
Vodnjak je bil globok 21 metrov. Da je voda dosegla »normalno stanje«, tj. 8 metrov višine, je bilo potrebnih dvanajst ur. Črpalke, ki je bila v prvi svetovni vojni poškodovana in je postala neuporabna, niso več usposobili.
