Iz starih katastrskih zapisov iz 18. stoletja izhaja, da je ob palači sprva stal majhen geometrijsko pravilno razdeljen vrt kvadratne oblike, ki je bil obdan z obzidjem. Takrat je bil glavni vhod na nasprotni strani današnjega, palačo pa je z mestom povezovalo stopnišče, ki je vodilo do naselja Placuta. Skozi starodavni kamniti obok ob konjušnici na ulici Coronini je bil dostop do kočij.
Za park je poskrbel grof Alfred Coronini Cronberg (1846–1920). Navdih zanj je našel v velikih vrtovih, ki jih je občudoval med potovanji po Italiji in v tujini. Okoli leta 1880 se je odločil, da bo zeleno območje okoli palače razširil in uredil. Po objavi knjige barona Karla von Czoerniga leta 1874 z naslovom Gorizia stazione climatica (Gorica, klimatsko zdravilišče), v kateri je obsoško mesto, imenovano »avstrijska Nica«, predstavljeno kot počitniški kraj z zdravilnim in zmernim podnebjem, je bila pobuda Alfreda Coroninija Cronberga vključena v obsežen program mestne prenove, ki je v tistih letih zajemal celotno mesto.
Območje okoli palače se je po sredini stoletja znatno zmanjšalo zaradi gradnje nove pomembne dovozne ceste v mesto, ulice Via del Ponte Nuovo, danes ulice Viale XX Settembre, ki je ločila posestva rodbine Coronini. Po prodaji zemljišč onkraj nove ceste grofom Formentini je grof Alfred Coronini premišljeno uporabil preostalih pet hektarjev zemljišč, pri čemer je domiselno izkoristil višinska nihanja in razgibanost terena ter zasnoval krajinski oziroma angleški vrt, ki so ga odlikovale svobodne, asimetrične, naravne oblike in v katerem so različne botanične in arhitekturne komponente tvorile zaporedje sugestivnih utrinkov in slikovitih vedut. Premišljeno postavljeni kipi, stopnice, panoramske terase, pergole, vodnjaki in vodna zrcala ponujajo različne presenetljive sprehajalne poti, ki so pogosto zasnovane kot prave scenografije.
Posebno pozornost je grof Alfred namenil izbiri botaničnih vrst, čeprav njegov namen ni bil eksperimentiranje z redkimi ali cenjenimi rastlinskimi vrstami ali njihovo gojenje, temveč je želel urediti prijetne zelene kotičke s sredozemskim pridihom. Zato je izbral pretežno zimzelene rastline, značilne za toplejša sredozemska območja, katerih prilagoditev razmeram na tem območju je tedaj veljala za pravi izziv, tem pa je dodal vrste, značilne za srednjo Evropo in Balkan, ter z gorskih območij Azije in Amerike, s čimer je utelesil duh mesta, ki je bilo stičišče med severom in jugom.
Med prvo svetovno vojno sta palača in park utrpela veliko škodo. Družina Coronini se je preselila v druge rezidence in se v palačo dokončno vrnila šele leta 1951. V teh letih ni parka nihče redno vzdrževal, rastlinje in podrast sta se bujno razrasla, povsod so se razširile palme in lovorji. Ob smrti grofa Viljema Coroninija leta 1990 je bil park, kot ga je uredil Alfred, komaj prepoznaven. V naslednjih letih so poskušali zaustaviti njegovo propadanje in na podlagi dokumentacijskega gradiva in starih fotografij ohraniti njegovo prvotno zasnovo.
Med letoma 2018 in 2021 so s pomočjo donacije Avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine in konvencije s Službo za upravljanje gorskih zemljišč, izsuševanje in namakanje omenjene dežele potekala prenovitvena dela, dokler ni bil park temeljito prenovljen s sredstvi, ki jih je fundacija pridobila leta 2022 v okviru javnega naročila PNRR (nacionalni načrt za okrevanje in odpornost).
